O meni
Lucija Stupica je slovenska pesnica, publicistka in oblikovalka interierjev. Svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let, študij arhitekture. Vrsto let je pisala članke o arhitekturi za reviji Gloss in Hiše ter še vedno oblikuje tako zasebne kot javne interierje. Je soustanoviteljica in med letoma 2004 – 2010 sorganizatorka Festivala Pranger – srečanja kritikov, pesnikov in prevajalcev poezije. Kot prejemnica pisateljskih štipendij je bivala v Berlinu, New Yorku, Kremsu in na Gotlandu. Prva pesniška zbirka, Čelo na soncu (Beletrina, 2000), je dobila nagrado za najboljši prvenec in nagrado za izjemne umetniške dosežke zlata ptica. S pesmimi iz prvenke je skupaj z violončelistom Igorjem Mitrovićem oblikovala literarno glasbeni performans. Vetrolov (Beletrina, 2004), drugo zbirko, sta s plesalko Malo Kline nadgradili s projektom Anagram, Otok, mesto in drugi (Beletrina, 2008) pa je združil fotografije arhitekta Mateja Mljača ter glasbenikov Bojana Cvetrežnika in Danijela Černeta – Mystico. Stupica je prejemnica dveh mednarodnih nagrad, nemške nagrade Huberta Burde, ki so jo podeljevali v sklopu Petrarkinih nagrad (2010) in švedske Klas de Vylder za priseljene avtorje (2014).
Lucija Stupica v pesmih išče bližino morja, pomembna prvina njene pisave je otok, zato ne preseneča, da se je leta 2012 preselila na majhen otok Oaxen v stockholmskem arhipelagu, nazadnje pa domovanje našla v Stockholmu. Tam je napisala pesmi, ki po kritiškem mnenju »dihajo, govorijo in zrejo bralcu naravnost v oči, ne da bi za samcat milimeter umaknile pogled«. Točke izginjanja, njena četrta pesniška zbirka, nominirana za obe najvišji slovenski nagradi za poezijo, izpisujejo ne samo zgodbo o pesničini lastni vlogi v svetu, temveč tudi o vlogi žensk kot skritih gibalk zgodovine.
Kontakt: lucijastupica@gmail.com
